Kako sem nabirala borovnice

Borovnice so dozorele.

Vzela sem kanglico in se po službi odpeljala v gozd.

Bilo je po dežju.

Kapljajo je od dreves.

Gozd je dišal po svežem, opranem.

Sonce se je bleščalo skozi liste.

Ptice so pele.

Pred menoj se je razprostirala zelena preproga z modrimi pikami.

 Čudovito.

Kot v pravljici.

 

Potopim se v grmičke in nabiram.

Prsti se mi obarvajo vijolično.

V mislih si slikam otroke z lončkom borovnic s smetano.

 

Ptice utihnejo. 

Po gozdni poti pridrvi motorist. 

Ob mojem avtu se ustavi, gleda. 

Naredi krog in nato odpelje.

Nimam dobrega občutka.

Gozd mi sicer ni neznan. 

Tu sem že bila in na sosednjem hribu sem s starimi starši kot otrok preživela marsikater zabaven počitniški teden.

A leta so minila.

Domačinov ne poznam.

Iz gozda se zasliši grozljiv pasji lajež.

Dvignem se.

Poslušam.

Zverina še vedno laja.

Utrgam nekaj vejic in stečem k avtu.

Strah me je in odpeljem se domov.

 

Za posladek po kosilu sem uspela nabrati.