Narginen

 

"Zahotelo se nam je živeti drugače, kot ukazuje narava," je nadaljeval Orvo. "Tudi meni se je dogajalo, da mi je pred očmi zrasel mavrični oblak. Nisem več pravilno videl. Saj pa je tudi vse šlo dobro - zdelo se je, da je ob bregovih več živali kot prejšnja leta, morje nam je pogosto darovalo ritlju, imeli smo srečo pri lovu in pri stikih z belci... Celo bolezni so se nas že nekaj let izogibale... Zdaj pa je prišla kazen za naše grehe... Kar pomnim, se je že večkrat tako zgodilo. Spočetka gre vse dobro in začne se tako živeti, da se celo trhlim starčkom, ki jih že zdavnaj čakajo za oblaki, prav nič ne mudi oditi s sveta. Jarange so polne veselja, shrambe pa mesa in masti. Ljudje se pogosteje zbirajo, da bi veselo praznovali, kot da gre za svete žrtvene obrede in človek začne verjeti, da je najmočnejši, najpametnejši in edini gospodar na svetu. Nekaj časa tako tudi je. Potem pa narava, Narginen, Zunanje sile, poberejo vse odvečno, tudi ljudi, ki se niso rodili iz potrebe, ampak iz pohote; pošljejo bolezni, lakoto in uničijo zaloge hrane, ki v človeku rojevajo lenobo. Visiš, s takimle viharjem Zunanje sile odnesejo vse, kar bi človeka lahko dvignilo nadnje... Narginen nas opominja: tu sem jaz gospodar in samo po moji milosti človek lahko živi tu..."

 

Jurij Ritheu, Sanje v megli