torek, 26. februar 2013

Varuhi


Včeraj je očitno nekdo tam zgoraj menil, da ne smemo na cesto. 
Danes zjutraj sem namreč segla v omaro in potegnila iz njega plašč.

Ali verjamete, da imate angele varuhe? 

ponedeljek, 25. februar 2013

Kaj plašč, ključ...


Naj se sliši še tako nemogoče, založila sem plašč. 
Nekje.
Doma.
V petek sem prišla domov, ga odložila in ko sem ga danes hotela obleči, ga ni bilo nikjer.
In naš odhod na obisk je odpadel.
Ne zaradi plašča...
... zaradi avtomobilskega ključa, ki je v žepu plašča.

 

nedelja, 24. februar 2013

Šepet v gozdu / Whisper in the forest


Drevesa so šepetala hišicam zgodbe o beli zimi.


The trees were whispering gentle stories about the white Winter to the little huts.
 

8/52 Sobotne drobtinice


Sneg, sneg, sneg in še več snega.
 

Čim je posijalo sonce, smo se odpravili proti jezercu v gozdu. Gospodična N se je po nekaj korakih uprla in se obrnila, ampak ostali smo pa nadaljevali pohod.
Bilo je čudovito. 
Bili smo sami.
Prvi dvonožci.
Le živalske sledi so pričale o tem, da je nekaj ur nazaj tukaj nekdo stopical.
V vejah je zapela sinica.
Klicala je pomlad.
In čeprav si je želim tudi jaz, tega dne ne ni zamenjala niti za šopek zvončkov.
 

Doma sem zopet prestavila nekaj kosov pohištva.  Ne morem si pomagati. V mislih zagledam novo postavitev in če mi je všeč, se lotim dela. 


  Popoldne se je pooblačilo.
Nič ves nas ni vleklo ven.





sobota, 16. februar 2013

7/52 Sobotne drobtinice


V tem, da so si sobotna jutra tako zelo podobna, je nekaj pomirjujočega. Pa četudi je to nered celega tedna, šiljenje, ki ga na mizi sploh ne bi smelo biti že v osnovi, krožniki, ki bi morali že zvečer odpotovati v pomivalni stroj... 
Danes sem uspela pospraviti le mizo, ker drugače ne bi imeli kje jesti.
Vse ostalo bo ostalo za nedeljo.
Ali pa morda za ponedeljek. Kdo bi vedel.


Po zajtrku sem peljala gospodični v kino. 
Karte sem kupila že prej preko neta, pa so bile skrbi, da bo kart zmanjkalo popolnoma odveč. Poleg nas, sta bila v dvorani še dva in konec. Pa je bila risanka tako simpatična. Že dolgo nisem videla risanke brez vsakršnih negativnih, divjih, nesramnih elementov. Prav simpatično in če je še niste videli in imate majhne otroke, si jo le oglejte.


Doma smo nato navijali za Tino Maze.
Hja, se mi zdi, da sem nazadnje gledala kakšno smučarsko tekmovanje še v času, ko sta po hribu navzdol vijugala Mateja Svet in Bojan Križaj. Nisem ravno ljubitelj športnih prenosov, ampak letos se pa le spodobi, da malo stiskamo pesti pred tevejem, kaj ne.

S televizijskih strmin pa še na prave. Prijazne in domače. 
 
 

Oh, koliko vriskanja in smeha je bilo slišati.
Ko pa so otroci odkrili veselje ob kotaljenju po zasneženi strmini... popoln užitek. Sama sem se kotalila po poletnem travniku, ampak verjamem, da je po snegu ravno tako zabavno.


Ko so bili otroci dovolj mokri in lica dovolj rdeča, smo se umaknili med štiri stene. Tam nas je čakalo novo presenečenje. Mali piščančki in gospodični sta se v trenutku spremenili v mami koklji. Navdušen pa je bil tudi Mali B. 
Ob odhodu domov me je resno zaskrbelo, da bom imela v avtu slepega potnika.



 Tole je pa gosje jajce in smo ga dobili v dar. Od goske in od gosjih pastirčkov :o) Kakšen okus ima, pa izveste en drug dan.

Hvala K, za čudovito popoldne in vsa ljuba presenečenja, ki jih je vaš dom vedno poln.




četrtek, 14. februar 2013

Belo Valentinovo


 Valentin ima ključe od korenin.

 No, ob mrzli snežni odejo po potreboval kaj več, kot le ključ. Bi bilo pa kar simpatično, če bi se začelo kaj dogajati na koreninskem področju, kaj ne.
No, saj je zima lepa in vsak letni čas ima svoj čar, ampak...

 

 Letošnja zima je tako težka.
Predvsem čustveno.
Res se zdi, kot bi Snežna kraljica iztegnila ledeno roko iz pravljice in poskušala zamrzniti vse dobro, ljubko, pisano, veselo.

 Kakšne dneve se hrabro borim, pride pa dan, ko mi nasmeh kar sam uhaja z obraza.
Verjetno mi ni treba povedati, da zima nekako ni moj najljubši letni čas :o)


 Ampak danes je bil dober dan. 
Danes smo zavezali nekaj novih pentljic med nami,
se pogovarjali,
prepodili nekaj strahcev,
si povedali, da se imamo neskončno radi,
se držali za roko dokler se niso utrujene očke zaprle.







nedelja, 10. februar 2013

Sončna nedelja ob morju




 Čeprav je bil dan oblačen in hladen in čeprav je bilo stanovanje mrzlo in smo spali kar v puloverjih, sem vesela, da smo prišli v Izolo že v soboto. Kajti v nedeljo smo se zbudili v čudovit svetel, sončen dan in lahko smo uživali od prvih žarkov dalje.



Jutranji sprehod od Lonke proti svetilniku. Morje je bilo izredno čisto in dekleti sta uživali ob opazovanju podvodnega sveta.


 Ribiči so ponujali svoj ulov. Tile morski listi so bili tako sveži, da so še skakali po kljunu čolniča. Pravzaprav so bili živi še, ko smo jih čez dve uri položili v korito, da bi jih očistili. Kriza. Gospodična G je predlagala, da bi jih odnesli nazaj v morje (ta ideja je padla že, ko smo jih kupili).  Ampak potem bi ostali brez kosila. Še dobro, da ima Žiga močno voljo in živce, jaz bi jih verjetno res nesla nazaj.



  Na obali je bilo krasno.  Hladno, a ker ni pihalo, se je tudi zimsko sonce lahko izkazalo.  
Otroci so imeli neskončno dela s kamenčki, morskim steklom in obrušeno lončevino.


The three great elemental sounds in nature are the sound of rain, the sound of wind and the sound of outer ocean on the beach. 

 (Henry Beston)
 

 Nasmejani obrazi,
tekanje sem ter tja po plaži,
iskanje in izbiranje kamenčkov,
metanje žabic, 
rdeča lica,
kriki galebov
in 
 šumenje morja.
Čudoviti trenutki.