ponedeljek, 01. december 2014

Besede


 Ko sem danes opazovala ogenj v peči, me je zopet obšla misel, da bi vanj položila svoje dnevnike. Že nekaj časa imam prebliske v tej smeri.
Ne vem, kaj naj bi to pomenilo in zakaj sem začutila željo po uničenju dnevnikov.
Veliko sem razmišljala o tem.
Zakaj me besede v njih bremenijo?
Zakaj nočem pisanih dokazov o preteklih občutkih?
Zadnja leta sem dnevnik največkrat  prijela v roke po naprnem, stresnem dnevu. Zapisi so bili temu primerni. Seveda je bilo tudi veliko luštnih misli. In te sem izrezala in jih prilepila v nov zvezek. Tako sem pregledala dnevnike za štiri leta nazaj in jih nato zažgala. 
V novem zvezku imam sedaj nekaj otroških risbic in misli. Našla sem nekaj svojih pesmic in pravljic in tako se je rodil nov način beleženja občutkov. Z verzi, risbami in s pravljicami.
Zelo sem radovedna, kako se bo stvar razvijala.


2 komentarja:

Vladuška pravi ...

Zanimivo :) Tudi sama sem ze razmisljala, da bo svoje unicila. Se bojimo lastnih misli? :))) Tile srckasti olupki pa so tako lusni.

veverca pravi ...

Meni se zdi dnevnik en tak ventil in zato ga verjetno največkrat odpremo, da zapišemo težke misli. Kdo bi pa pisal, ko ga preveva veselje? :)
In zažiganje je en tak fin očiščevalni obred. Če je bilo samo za ventil, se splača zažgat, popucat, sprostit ;) če se ti pa zdi, da se z branjem za nazaj vedno naučiš kaj novega o sebi, potlej je pa za razmislit...
sicer navijam samo za ohranjanje lepih zadev ;)