sreda, 17. junij 2015

Kako sem nabirala borovnice


Borovnice so dozorele.
Vzela sem kanglico in se po službi odpeljala v gozd.


Bilo je po dežju.
Kapljajo je od dreves.
Gozd je dišal po svežem, opranem.
Sonce se je bleščalo skozi liste.
Ptice so pele.
Pred menoj se je razprostirala zelena preproga z modrimi pikami.
 Čudovito.
Kot v pravljici.

 
Potopim se v grmičke in nabiram.
Prsti se mi obarvajo vijolično.
V mislih si slikam otroke z lončkom borovnic s smetano.

 
Ptice utihnejo. 
Po gozdni poti pridrvi motorist. 
Ob mojem avtu se ustavi, gleda. 
Naredi krog in nato odpelje.
Nimam dobrega občutka.
Gozd mi sicer ni neznan. 
Tu sem že bila in na sosednjem hribu sem s starimi starši kot otrok preživela marsikater zabaven počitniški teden.
A leta so minila.
Domačinov ne poznam.


Iz gozda se zasliši grozljiv pasji lajež.
Dvignem se.
Poslušam.
Zverina še vedno laja.
Utrgam nekaj vejic in stečem k avtu.
Strah me je in odpeljem se domov.

 
Za posladek po kosilu sem uspela nabrati.

6 komentarjev:

Čarovnije z male kmetije pravi ...

Ej Anja, kakšni časi. So vsadili strah v nas, da se bojimo vsega in vsakega...SEm hvaležna, da imam borovnice na domačem terenu, kolegici so gumo prerezali v neki šumi :(
Bodi mi lepo, draga moja blogerska prijateljica.

Vladuška pravi ...

Ojej, taki strahovi niso prav nič prijetni. Verjetno je res da imajo marsikje lastniki gozdov dovolj nabiralcev, predvsem tistih, ki pustijo za seboj opustošenje in po možnosti umazanijo in zaradi takih potem nastradamo tudi pošteni, ki pridemo kaj nabrat res izkjučno zase in ne za prodajo.

Ustvarjalni utrinki Tamara P. pravi ...

Bodi dobro
lp Tamara

VSE DOBRO pravi ...

To o prerezanih gumah sem tudi jaz že večkrat slišala ... fotografije pa so krasne ...

Objem ...

Katja pravi ...

Pa menda ja ne kje tu gor pri nas?

Jelka P pravi ...

Časi drugačni,spomini nazaj lepi ,fotografije krasne:)