V gozd

Danes sem obiskala Kulturni bazar.

Na delavnici Etnografskega muzeja sem se zamislila nad nizkim obiskom. Namen pedagoške vodje nikakor ni bil tarnanje, pač pa je bila zelo pozitivna in polna energije ter idej. In ravno zaradi tega se mi je vse skupaj toliko bolj vsedlo v srec.
Pomislila sem na dolge kače ljudi pred muzeji v tujini.
Med potepanji po tujih krajih obvezno zavijemo v nekaj muzejev.
Tako spoznaš deželo, izveš ogromno novega, dobiš kup idej...

Zakaj se doma tako težko odpravimo v muzej?
Večina jih je obnovljenih in imajo resnično odlične razstave in programe.
 Vprašanje me je nekaj časa zaposlovalo, potem pa sem si obljubila, da bom poskušala uravnotežiti obiske predstav z obiski razstav. 

Potem pa sem pomislila, da je zelo podobna zgodba z obiski naravne dediščine.

V tujini si želimo čim bolj raziskati okolico.

Kaj pa doma?

Kako dobro poznamo okolico domačega kraja - v vse štiri smeri neba?

Kako daleč od doma smo šli peš?

 

Fotografije so iz gozda slabe pol ure hoda od naše hiše.

Tu sem bila prvič.

In bila očarana.

Tam so bile ugreznjene poti iz srednjega veka po katerih so spravljali les iz gozda. (ena izmed teorij)

Tam je bila miška, ki je odgriznila zelen list in ga odnesla v gnezdo.

Kalužnice.

Ogromno mladik jelke.

Parček sivih pastiric.

Ni nam potrebno iti daleč.

Doma se živi.

V tujini si le na počitnicah.