Novembrska otožnost
tako težko se pripravim k čemerkoli,
kar zahteva tisto živahno iskrico
popoldneve bi preživela
s knjigo v roki, ker tako zelo učinkovito odženem otožne misli
s kvačko in temno prejo
zroč skozi okno v megleno pokrajino
...
začelo se je prejšnji teden,
ko smo bili doma zaradi karantene
svoje izjeme, zaradi skrbi, da se virus skriva tudi v meni, nisem izkoristila
in ta občutek ujetosti
nemoči
bojazen za najbližje
me je pokrila kot debela odeja
postala težka in temna
in sedaj, ko se vračamo nazaj
se kar ne dvigne z mene
...
no, ja
vse mine, pravijo
Komentarji
Tudi jaz se počutim podobno zadnje čase in držim pesti, da se bomo vsi kmalu počutili bolje. Pravzaprav se mi zdi, da moramo malo bolj verjeti v to in bo šlo.
Lp Klavdija
In nisem še tako daleč, da bi verjela, da bo kmalu bolje...
Lp