Po dežju posije sonce, kaj ne?

Kar nekaj dni sem bila brez fotoaparata in moram priznati, da sem se le s težavo ozirala okoli sebe, saj je povsod toliko lepih trenutkov, ki bi jih bilo nujno ujeti in shraniti.

Otroci trgajo jesenske maline.

Jablane se šibijo pod težo plodov.

Cvetovi na rožnih gredicah.

Dežne kaplje.

Bučne vitice.

Tako lepo je zunaj.

In notri, kjer se na pultu zbirajo steklenice domačega gostega soka iz buč, jabolk, korenčka in hrušk.

Sodelavka mi je prinesla košaro domačih jabolk in sedaj čakam na trenutek, ko bom imela toliko časa, da spečem zavitek.

Pomanjkanje časa je zadnje tedne moja kronična težava. Upam, da bo minilo, ko bo minil prvi mesec šole. Čeprav se mi zdi en mesec uvajanja šolskega ritma kar dolga doba. Se mi že pozna na razpoloženju. Čisto nič jaz se ne počutim. 

Pa vi, ste že ujeli ritem?