Avgustovske drobtinice

29/52

3. avgust

Francija

 

Prehod iz julija v avgust smo doživeli na avtocesti nekje v Avstriji.

V zgodnjih jutranjih urah smo prispeli v Francijo ter preživeli skoraj dva tedna med ljudmi, ki govorijo najsimpatičnejši jezik (po mojem mnenju, seveda).

Prvo avgustovsko soboto smo obiskali vasico Pesmes, v vzhodni Franciji. Sprehodili smo se po bolšjaku, jedli robide na poti proti reki ter pustili drobnim ribicam, da so nam grizljale nožne prste.

 30/52

10. avgust

Francija

Dan za čofotanje v bazenu pri hiši.

Tudi letošnje leto smo hišo zamenjali, za spremembo ne s tujci ampak s prijatelji.

Hiša je imela bazen, kar je še posebej ugajalo najmlajšim :o) Midva z Žigom sva imela zaradi tega sicer malo več skrbi, ampak izkušnja je bila super. Sedaj veva, da si bazena ob hiši ne želiva :o)

 31/52

17. avgust

 Povratek v službo se bliža z neznansko hitrostjo.

Imam še kar nekaj dela, da obkljukam vse, kar sem si zadala na začetku počitnic. 

Nekaj knjig moram še preštudirat in novo znanje vključiti v letni načrt. Na srečo knjige niso obsežne in branje mi je veselje in zadovoljstvo.

Je pa obsežna knjiga, ki jo berem v prostem času (tega imam zadnje dni kar nekaj, ker so otroci z babico in dedom na morju).

Tretji del je imel čez 1000 strani in sem ga prebrala brez podaljševanja, kar je poseben dosežek zame, ki v knjižnici kar naprej podaljšujem izposojni rok.

Četrti del ima nekaj 100 strani manj, pa je vseeno ne morem držati v rokah prav dolgo :o) 

Pesem ledu in ognja je naslov zbirke, če je katera med vami še tako navdušena nad epskimi fantazijskimi romani, kot sem jaz :o)

 

Na vrtu sem se danes lotila pospravljanja okolice lope, kjer je v mesecih obnavljanja končalo ogromno reči, ki se bodo morda še potrebovale. Pa jih en potrebujemo več in jih je potrebno odstranit.

Sam vrt je po osvežilnem dežju zopet malce zaživel. Po treh tednih so vzklila semena repe in kolerabe. Močno dvomim, da bo kaj prida iz njih a če bo lepa in dolga jesen...

Imam upanje, kajti, če imajo kumarice mladičke, pa sem jih posejala mnogo prepozno, bo morda tudi kakšna pozna koleraba dozorela.

 Tole zgoraj pa je največji brokoli na vrtu in najmanjši kar sem jih kdaj videla :o)

*

 Tako, prišla sem na zeleno vejo s sobotnimi drobtinicami. 

Če vam je prav, vam bom pokazala še kakšno fotko s Francije, sicer pa bodo objave zopet postale ažurne in take kot ste jih vajeni.