sreda, 27. november 2013

Oranžno kot buča ali Moje prvo leto z bučami


Popolnoma sem padla not.
V buče.
Tiste ta prave. Tavelike.

Seme za muškatno bučo sem dobila od sodelavke, ki ima vrt v malem prstu. Čeprav nisem bila popolnoma prepričana, da bom kos nalogi, sem nekaj semen potisnila v zemljo in čakala.
In čakala.
Tri poganjke so mi pojedli polži, itak.
Dva sta ostala in rastla.
V mislih sem si jih že slikala. Velike zelene muškatne buče.
Vitice sta stegovali čez travnik.
Cveteli sta.
Bučke pa nobene.
In potem, pozno, veliko prepozno, da bi lahko upala na veliko bučo, se je prikazal bučni dojenček.
O, kakšno veselje.
Proti koncu oktobra, ko se je zunaj toliko shladilo, da je steblo odmrlo, sem bučo prinesal noter.
 Za okras, seveda.


Pa je prišel dan, ko sem bučo postavila na pult in zarezala vanjo.
Kako je zadišalo!
Čudovito zadišalo.
 Prevzel me je čudovit občutek, popolno navdušenje.
Muškatna buča z mojega vrta!
Uau.


Po kosilu sem si zapisala v vrtičkarski dnevnik velik klicaj pri bučah ter zraven nekaj vrst, ki bodo drugo leto dobile prostorček pri nas.
Saj vem, da je hecno, saj se je vrtičkarska sezona ravno dobro končala, ampak jaz komaj čakam na začetek naslednje!


Katere buče so vam ogrele srce?

5 komentarjev:

tatajana pravi ...

Dobra fotografija - tri bučke o:).

Martina pravi ...

Res je čudovit občutek, ko nekaj pridelaš na svojem vrtu. Obožujem buče, ker so tako vsestranske, ampak pri meni po okusu in barvi zmaga hokaido.

ODMEVI SRCA pravi ...

:o))) tudi meni so nadvse všečne tvoje bučke - sploh tiste s skuštranimi lasmi :o)))

Vrtnarjenje je takšen blagoslov, da ga ne spraviš v obleko besed ...

Vse dobro ...

veverca pravi ...

tako pa pri nas izgleda nedeljsko kosilo - vse sorte zelenjava v pekaču. kar se buč tiče so tudi mene osvojile hokaido. teh zelenih 'rebrastih' pa še nisem poskusila. so okusne?

Anonimni pravi ...

Res so okusne, pa še dišijo kot melone.