sreda, 24. september 2014

Prišumele sapice


 Danes smo jo s košaricami mahnili v park.
Mali B je bil navdušen in res sem dobro naredila, da sem vzela dve košarici. Sicer si niti v sanjah nisem mislila, da jo bo nosil dve uri in niti enkrat pomolil ročaja proti meni... ampak je bilo točno tako. Vanjo je nabiral kostanje dokler je še lahko nosil, nato pa odkorakal do potoka in celotno zalogo zmetal v vodo. Seveda enega po enega.


 Počasi, počasi smo korakali skozi drevored. Sem ter tja so padale na tja ježice in Mali B je veselo pobral zloščen kostanj, ki je padel iz nje.
  Dekleti sta nabirali kostanje v svojo košaro, ki je prav kmalu pristala v mojih rokah.


Pod hrastom je Mali B našel novo zabavo. Želodki in njihove kapice. Nabirala sva jih in ponavljala pesmico Fantek nima kapice. Mali B je poiskal fantka in kapico, ju stisnil skupaj in ko so prišumele sapice, sem pihnila v njegove ročice in izpustil je fantka, da je padel na tla. In znova in znova...in znova.


Fantek nima kapice,
kapica ima fantička,
prišumele sapice,
niso vzele kapice,
vzele so fantička.
(Oton Župančič)


Dekleti sta medtem že tekli na igrala, srečali prijatelje in uživali v prijaznem jesenskem soncu.


 Včasih se počutim, kot bi se stopila v nek čarobni svet. Svet igre, smeha in naravnosti. Brez tiktakanja ure, seznama opravil, rokov in nalog. Ti trenutki me napolnijo z energijo, takrat začutim, da je in bo vse dobro.





3 komentarji:

mtka uri pravi ...

oh, ta čudovita jesen ... mi smo se tudi dva dni nazaj igrali prav tole pesmico ... :) vse lepo.

Hali pravi ...

Tudi tvoj zapis je tak: umirjen in navdiha poln. Lepo!

Damjana iz Zelene hiške pravi ...

Krasna objava. Odpočije misli in oči :)