sreda, 09. december 2015

O darilih iz srca in drugih podobnih ogroženih bitjih


Zadnje dni veliko razmišljam o obdarovanju in o tem kaj mi pomeni in kaj sem mislila, da pomeni drugim.
Ja, čas je že tak, da je ta tema zelo aktualna.
Družine sklicujejo (skorajda krizne) sestanke na katerih poskušajo uskladiti želje in pričakovanja s stanjem denarnice.
Debate in poizvedovanja kako poteka to drugod potekajo za različnimi mizami - službenimi in kavarniškimi.
Nič daril, se sliši udarec kladiva.
Samo otroci, so milostni drugi.
Ne maram kupovati daril in tudi sam nič ne potrebujem, sem tudi slišala od bližnje mize (hja, včasih malo vlečem na ušesa).

 Resnično sem malce žalostna.
Nekako ne morem razumeti, da je nekaterim dejansko težko nekomu nekaj podariti. Da jim to povzroča stres. Nočne more.

Vem, prizori na televiziji nam nič ne olajšajo. Vsi so tako srečni in zaljubljeni in otroci so pridni in se prijazno zahvalijo za kos božične pogače. Na majčki nimajo niti enega madeža. V naslednjem prizoru najprej razdelijo darila starim staršem in staršem. Absolutno ne pade nikomur na pamet, da bi se zakadil v svoje darilo in bi papir frčal vse naokrog.
Darila so vsa po vsrti zadnji dosežek telekomunikacij, oblikovanja, mode in celo avtomobilske industrije.
Pišuka, saj imate prav, če ne boste letos vsaj dvema kupili novega avta, je res bolje, da se sploh ne lotite nakupovanja daril.

Haha, hec, saj veste, kaj ne.

Obdarovanje je vendarle dejanje srca. Malenkost, ki jo zagledaš v izložbi in ob kateri pomisliš na določeno osebo. Vrečka s semeni plavice in maka. Modelček za piškote v obliki gobice.
Čudovito mehak šal.
Zbirka pesmi najljubšega avtorja v antikavriatu.
Uokvirjena fotografija skupnega piknika.
Da ne govorim o lastnoročno izdelanih pozornostih, v katere vtkeš ljubezen, želje in čas.

Drobne pozornosti s katerimi obdarovancu sporočiš, da si mislil nanj. Daš mu vedeti, da je zate pomemben, da ga imaš rad in da ga razumeš.
Nič drugega. Ljudje potrebujemo ljubezen in pozornost. In potrebujemo majhne dokaze le tega. Nekaj, kar nosimo s seboj v torbici ali pa nam cveti na vrtu. Malenkost, ki nas spomni, da imamo okoli sebe ljudi, katerim smo pomembni.


P.S. Prosim ne razumet zgoraj napisanega, kot da dajem prednost darilom pred časom, ki ga preživimo skupaj. Nikakor ne. Govorim o samem tradicionalnem dejanju obdarovanja, ki je staro kot je staro človeštvo. Preživljanje časa z družino pa je vrednota, ki bi potrebovala popolnoma svoj post.

8 komentarjev:

Vladuška pravi ...

Zelo lepo si tole napisala in se zelo strinjam s teboj. Vse skupaj je res nekam nevarno zbezljalo in včasih se mi zdi, da ljudje že tekmujejo sami s seboj, da bodo prekosili svoja prejšnja darila. Meni je obdarovanje ena izmed čudovitih stavri in tako kot rada podarjam drugim, tudi rada dobim darilo, priznam. Zato tudi zame tiste, da bodo obdarjeni samo otroci, ne prepričajo. Tudi jaz bi rada bila obdarjena, zakaj pa ne? Pri nas tako ni nekega stresa okoli daril, kajti med prijateljicami je dogovor, da jih naredimo same, pa naj si bo to kozarec domače marmelade ali kakšen okrasek. Znotraj družine pa napišemo pisma božičku, tudi odrasli in nato žrebamo, tako da mora vsakdo od nas kupiti samo eno daril v max vrednosti 25€. Tako točno veš kaj moraš kupiti in kupiti moraš samo eno darilo. December ne sme biti evforija okoli daril, ampak veselje in tudi razmišljanje o starem in pričakovanje novega. In predsvem je pomembno, da se prazniki preživijo v krogu družine, vmes pa še v druženju s prijatelji. Povem samo še tole: ko se dobimo me s prijateljicami, vsakič ko odpremo in pogledamo darila od ene, se zahvalimo zelo zelo na glas: hvala, Božiček :))) in preplavi nas tako otroško veselje in resnično se veselimo vsake drobne stvari, ki si jo podarimo. In še dobro da imamo to druženje, saj nekatere vidim samo takrat in potem celo leto ne.

Ustvarjalni utrinki Tamara P. pravi ...

Krasno zapisano,
se poponoma strinjam s tabo.
Nekaj podarjenega iz srca
pogreje dušo
lep december
lp Tamara

Anonimni pravi ...

Anč imaš tako zelo absolutno prav, da te mislim ob priliki citirat. :)
Veš da se strinjam s tabo.

Teja

Cvetoči travnik pravi ...

Kako lepo in resnično. Tudi pri nas, ker smo se v družini že kar namnožili, (tako kot je omenila Vladka) vsi napišemo pismo Božičku, ki mora biti vljudno in iz srca. Tudi mi žrebamo in se vsi, skupaj z otroci veselimo daril. Lepo je, dokler lahko še kaj pričakuješ in tudi dobiš. To niso darila v presežkih, ampak tiste drobne stvari, ki nas osrečijo ali nam resnično pridejo prav. Hvala za tvoja lepa razmišljanja in delitev tega med nas, bom delila naprej. Lep pozdrav, Andreja V.

Petra M. pravi ...

Super si napisala Anja in se strinjam z Vladuško, ki pravi, da rada obdaruje in je obdarjena. Jaz vsako leto doma izdelam darila in kakšno malenkost dokupim. In letos sem bila kar žalostna, ker so se na eni strani družine dogovorili, da se obdaruje samo otroke, mi odrasli pa nič, tudi nič doma narejenega ne, ker eni ne delajo doma daril in naj bi jim bilo potem nerodno. Ampak, mislim, da bom vseeno dala vsakemu eno čokoladno žlico, ki sem jih letos delala:)

Čarovnije z male kmetije pravi ...

Največ pa šteje, ko si priznaš, kako zelo pogreje okrog srca, ko te nekdo preseneti z drobnim darilcem. Nekdo, ki ga sploh ne poznaš, a se odloči dati darilo kar tako, le zaradi tega toplega občutka, ki ga s tem povzroči. In si rečeš, še bom dala darilca, taka majhna, domača, ker me tudi samo darovanje razveseljuje. Hvala Anja, tvoje darilce mi je polepšalo dan :)

ime rože pravi ...

Anja, kako lepo zapistano, o obdarovanju, ki je tako posebno, najlepše tisto malo, ob pravem času, pozorno, prijazno. Hvala ti!

Jelka P pravi ...

Lepo zapisano!