O darilih iz srca in drugih podobnih ogroženih bitjih

Zadnje dni veliko razmišljam o obdarovanju in o tem kaj mi pomeni in kaj sem mislila, da pomeni drugim.

Ja, čas je že tak, da je ta tema zelo aktualna.

Družine sklicujejo (skorajda krizne) sestanke na katerih poskušajo uskladiti želje in pričakovanja s stanjem denarnice.

Debate in poizvedovanja kako poteka to drugod potekajo za različnimi mizami - službenimi in kavarniškimi.

Nič daril, se sliši udarec kladiva.

Samo otroci, so milostni drugi.

Ne maram kupovati daril in tudi sam nič ne potrebujem, sem tudi slišala od bližnje mize (hja, včasih malo vlečem na ušesa).

 Resnično sem malce žalostna.

Nekako ne morem razumeti, da je nekaterim dejansko težko nekomu nekaj podariti. Da jim to povzroča stres. Nočne more.

Vem, prizori na televiziji nam nič ne olajšajo. Vsi so tako srečni in zaljubljeni in otroci so pridni in se prijazno zahvalijo za kos božične pogače. Na majčki nimajo niti enega madeža. V naslednjem prizoru najprej razdelijo darila starim staršem in staršem. Absolutno ne pade nikomur na pamet, da bi se zakadil v svoje darilo in bi papir frčal vse naokrog.

Darila so vsa po vsrti zadnji dosežek telekomunikacij, oblikovanja, mode in celo avtomobilske industrije.

Pišuka, saj imate prav, če ne boste letos vsaj dvema kupili novega avta, je res bolje, da se sploh ne lotite nakupovanja daril.

Haha, hec, saj veste, kaj ne.

Obdarovanje je vendarle dejanje srca. Malenkost, ki jo zagledaš v izložbi in ob kateri pomisliš na določeno osebo. Vrečka s semeni plavice in maka. Modelček za piškote v obliki gobice.

Čudovito mehak šal.

Zbirka pesmi najljubšega avtorja v antikavriatu.

Uokvirjena fotografija skupnega piknika.
Da ne govorim o lastnoročno izdelanih pozornostih, v katere vtkeš ljubezen, želje in čas.

Drobne pozornosti s katerimi obdarovancu sporočiš, da si mislil nanj. Daš mu vedeti, da je zate pomemben, da ga imaš rad in da ga razumeš.

Nič drugega. Ljudje potrebujemo ljubezen in pozornost. In potrebujemo majhne dokaze le tega. Nekaj, kar nosimo s seboj v torbici ali pa nam cveti na vrtu. Malenkost, ki nas spomni, da imamo okoli sebe ljudi, katerim smo pomembni.

P.S. Prosim ne razumet zgoraj napisanega, kot da dajem prednost darilom pred časom, ki ga preživimo skupaj. Nikakor ne. Govorim o samem tradicionalnem dejanju obdarovanja, ki je staro kot je staro človeštvo. Preživljanje časa z družino pa je vrednota, ki bi potrebovala popolnoma svoj post.