ponedeljek, 15. februar 2016

Mehko kot mačice


 Prazno glavo imam :o)
To bo od tega, ker je okoli mene popolna tišina.
Tišina mi ni preveč pri srcu. Rada imam glasove; otroški smeh, škrebljanje barvice po papirju, listanje po knjigi, ptičje petje, šumenje vetra v krošnjah, žuborenje potoka...
 
Kadar sem sama doma, kot na primer zdajle, si prižgem glasbo. Nekaj pomirjujočega in potem si misli upajo pokukati na dan ter me odnesejo nekam med oblake.
Roka seže po svinčniku ali volni in nisem več tako sama.

3 komentarji:

HRANDICA pravi ...

Človek je socialno bitje, potrebuje družbo in otroci so več kot zanimiva družba.

Vladuška pravi ...

Če smo navajeni vrveža nas tišina res kar ubija. Ampak našla si si odlično družbo :)

Čarovnije z male kmetije pravi ...

Ja, spet te čisto razumem :) Name vrvež in glasnost doma vplivajo najbolj pomirjevalno od vsega.