Od petka do nedelje ali vikendkanje

Lučke na vodi so tako romantične, se vam ne zdi. Nekaj čarobnega je na tem našem prazniku in prav je, da ne pozabimo nanj. Že tako je čisto preveč običajev odšlo v pozabo ali pa smo način praznovanja prevzeli iz tujine. V knjižnici me redno zanese med etnološke knjige in se potem tiho jezim nase, da ne naredim dovolj, se ne spomnim pravi čas, ... A nekaj običajev je dovolj trdno zasidranih, da so postali del nas.

*

 Po spuščanju gregorčkov, sva z Gospodično N reševali žabice. 

Pred enim tednom smo se na reševanje podali družinsko. Na spletni strani Pomagajmo žabicam! sem poiskala najbližjo lokacijo, prebrala navodila in kontaktirala lokalnega koordinatorja.

Reševanje žabic je prav posebno delo. Popolnoma se osredotočiš, previdno in počasi stopaš ob ograji in v vedro dviguješ male živalce. Nekatere so popolnoma mirne, druge pa poskušajo zbežati. 

Ko jih čez čas izpustiš v vodo na drugi strani ceste, se zaveš, da si ves ta čas rahlo zadrževal sapo. Z vsakim žabjim zamahom si malo oddahneš in si vesel, za vsako žabico posebej.

Z Gospodično N sva prenesli največ krastač, ki so resnično nekaj posebnega.

*

 Soboto pa smo preživeli pri Rožmarinki ob tradicionalnem pletenju košar.

Lansko leto sta moja starša pripravila prvo pletenje. Bili smo navdušeni in tako se je začela pomladna tradicija.  

Kup šibja se je naglo manjšal in število končanih košar je močno preseglo pričakovanja. Gospodična N je bila najbolj vztrajna (spletla je pet košaric) in je pletla še, ko nas je burja spodila v hišo.

 *

  Nedelja? V nasprotju z imenom, sem se morala lotiti dela, saj sem med tednom močno zanemarila vzdrževanje minimalnih standardov urejenosti stanovanja. 

In šivala sem... pokažem kmalu.