Pozdrav in objem

Jojprejoj, kako grdo sem zanemarila tale svoj kotiček.

Prazaprav kar nekaj svojih kotičkov.

Vrt le na hitro ošvrknem s pogledom enkrat na dan.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje poslala pismo - kateri od mojih tako ljubih dopisovalk, da o makovih semenih sploh ne govorim. (Obljubim, bom, drugače me lahko koklja brcne in golob pokaka, rože naj mi ovenijo in zelje mi lahko pojejo polži.)

Volne nisem prijela v roke vse od začetka šole in približno v istem času sem imela nazadnje na mizi šivalni stroj. To v bistvu niti ni tako daleč nazaj, a zdi se cela večnost. Verjetno zato, ker je bilo naše druženje tako kratkotrajno.

Edini kotiček, ki v zadnjih tednih prejema mojo polno pozornost je likovni. 

Sodelujem pri nastajanju nove slikanice in ob tem imam blazno tremo.

Težko mi je takole stopiti v prvo vrsto in občutek, da bo nekdo zagrnil zaveso in mi sporočil, da je igre konec, me čisto prepogosto obide.

Ampak vztrajam in upam, da bo trud poplačan z nasmehom vsaj enega otroka.

Pozdrav, objem in se kmalu spet oglasim :o)