Vsaka pot se začne s prvim korakom.


 
Danes smo se podali po Jakobovi poti do cerkve Sv. Ane v Tunjicah.
 

Z rumeno školjko in puščicami označena pot me vsako leto bolj mika.
Začelo se je s knjigo Camino leta in leta nazaj. Hoja po Caminu je od takrat z menoj kot nekaj, kar bom nekoč naredila. 
Ta nekoč je sedaj vse bližje.


Kako vem?
Ker je čedalje več znakov, ki kažejo na to.
Moja ljuba dopisovalka, ki je stopala po poti, Jakobova školjka nekaj ulic stran od nas, rast notranje želje po hoji, pogovori in oddaje o romanju... vse se počasi postavlja na svoja mesta in ko bodo moje notranje zvezde na položajih, bo čas za odhod. Če kakšno leto, dve.


Ne smem hiteti.
Ne bi bilo prav.
Najprej moram resnično vzljubiti hojo. 
To sploh ni tako preprosto in samoumevno, kot se morda zdi. Ljubiti hojo pomeni uživati v vsakem koraku ne glede na vse. 
Jaz še nisem tam. Saj rada hodim, a ko postanem utrujena, ko me začne žuliti nogavica ali ugotovim, da sem izgubila robec, me prevzame nejevolja in se sprašujem, kaj mi je bilo tega treba, če bi lahko doma kvačkala.
Imam še kar nekaj dela, preden bom pripravljena :o)


Prehoditi moram kar nekaj bližnjih in daljnih hribov in dolin.
V varni in obvladljivi razdalji od doma moram izkusiti prijetnosti in neprijetnosti hoje... in se potem vrniti domov h kvački :o)
 
Današnja pot je bila čudovita. 




Komentarji

Oseba mtka uri sporoča …
jaz sem si ze poti zaželela in si jo zadala nekaj let nazaj, ko sem gledala film the way. najbrž si ga gledala.
letos je prijateljica doživela camino. in takrat sem si ga obljubila. čisto potiho. enkrat. upam.
Oseba ime rože sporoča …
Tudi moja obljuba... tako kot praviš, počasi, ob pravem času, enkrat. Pred tem pa etape Alpeadria Trail. Sedaj že poznam dnevno razdaljo cca. 25. In že bolj vem, kaj je to romanje - samo pot in ritem koraka, ki mu ne merimo tempa.
Mogoče že pomladi par ali tri dni skupaj, po Brdih.
Oseba Vladuška sporoča …
Zelo pogumna obljuba in jaz občudujem vsakogar, ki se je loti.
Oseba helena sporoča …
Lepo si tole zapisala, ampak iz lastnih izkušenj ti povem, da še prej pride faza, ko imaš slabo vest ker bi rada hodila in hkrati rada kvačkala in se loviš med enim in drugim, na žalost pa ima dan samo 24 ur. Šele potem pride čas, ko se posvetiš enemu ali drugemu in brez slabe vesti rečeš, da bo za ono drugo že še prišel pravi čas, zdaj pa je na vrsti tole. :):)
Čudovito, da razmišljaš o hoji. Ko boš enkrat "noter" ne glede na to ali je to hoja, tek ali karkoli drugega še opazila ne boš, da si zgubila robec, da se je nagrbančila nogavica, da imaš čisto premočene čevlje, da...... Takrat začneš šele uživati in so vse nebodigatreba čisto nepomembne.
Želim ti veliko prijetnih korakov po Jakobovi poti ali kar tako.
Oseba Ustvarjalni utrinki Tamara P. sporoča …
Pogumno dalje
super prikaz
naj bo lahek naslednji korak
Tamara
Oseba Čarovnije z male kmetije sporoča …
Oh ja, jaz sem še od misli na to daleč. Ti si naredila že veliko korakov proti cilju.
Oseba Helena sporoča …
Lepo, postopoma, da bo misel, ki se je vgnezdila, obrodila sad ...
Mislim, da takšne stvari začutiš.
Čeprav velja za planine, me spodnja misel velikokrat spodbudi, da kaj naredim:
»Hodi v planine, dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več čas. In kmalu bo ta čas.«
Za spodbudo :)