Vsaka pot se začne s prvim korakom.

 

Danes smo se podali po Jakobovi poti do cerkve Sv. Ane v Tunjicah.

 

Z rumeno školjko in puščicami označena pot me vsako leto bolj mika.

Začelo se je s knjigo Camino leta in leta nazaj. Hoja po Caminu je od takrat z menoj kot nekaj, kar bom nekoč naredila. 

Ta nekoč je sedaj vse bližje.

Kako vem?

Ker je čedalje več znakov, ki kažejo na to.

Moja ljuba dopisovalka, ki je stopala po poti, Jakobova školjka nekaj ulic stran od nas, rast notranje želje po hoji, pogovori in oddaje o romanju... vse se počasi postavlja na svoja mesta in ko bodo moje notranje zvezde na položajih, bo čas za odhod. Če kakšno leto, dve.

Ne smem hiteti.

Ne bi bilo prav.

Najprej moram resnično vzljubiti hojo. 

To sploh ni tako preprosto in samoumevno, kot se morda zdi. Ljubiti hojo pomeni uživati v vsakem koraku ne glede na vse. 

Jaz še nisem tam. Saj rada hodim, a ko postanem utrujena, ko me začne žuliti nogavica ali ugotovim, da sem izgubila robec, me prevzame nejevolja in se sprašujem, kaj mi je bilo tega treba, če bi lahko doma kvačkala.

Imam še kar nekaj dela, preden bom pripravljena :o)

Prehoditi moram kar nekaj bližnjih in daljnih hribov in dolin.

V varni in obvladljivi razdalji od doma moram izkusiti prijetnosti in neprijetnosti hoje... in se potem vrniti domov h kvački :o)

 

Današnja pot je bila čudovita.