Marčevske misli * 6 / March thoughts * 6
Danes sem jokala...
Peljala sem se domov iz trgovine... mimo kolone avtomobilov, ki so čakali, da pridejo na vrsto v Mcdrivu... in takrat sem s kotičkom očesa videla, da je na drugi strani ulice nekdo padel s kolesa. Ustavila sem avto in stekla pomagat... edina... bila je starejša gospa in na srečo se ni poškodovala. Vstala je, se zahvalila in odšla ob kolesu peš naprej.
Sedla sem nazaj v avto. Za menoj se je naredila kolona.
Odpeljala sem se... začela sem se tresti in v očeh so se mi nabrale solze.
Jokala sem, kajti to je svet v katerega rasteta moja otroka...
jokala sem zaradi sveta v katerem ne smeš biti star... ali bolan... ali drugačen...
jokala sem ker so v tistih avtomobilih sedeli bodoči avtobusni vozniki mojih otrok... bodoče prodajalke... učitelji... vodiči po muzejih... ljudje, ki jih bosta srečevali v vsakdanjem življenju... ljudje, ki ne pomagajo ...
Le upam lahko, da bo nekega dne vzšlo sonce in se s svojimi zlatimi žarki dotaknilo src ljudi.
I cried today...
I was driving home from a store, pass the queue infront of the Mcdrive when, with the cornen of my eye, I saw a figure faliing from a bike. I stoped... I ran... I helped... the only one...
It was an old woman and luckily she was OK. She stood up and walk on by her bike.
I sat in my car and tears were running down my face… I cried because this is the world my kids are growing in… I cried because in this world you can't be old or ill or different…
In those cars behind me were my kids future bus drivers, shopassistants, teachers, museum guides… people they are going to meet in their everyday life... people that do not help...
I just hope, that one day the sun will rise and touch peoples hearts with its golden rays...
Komentarji
jokam in upam s teboj ...
Odmevčica
Važno da je en...
oh, well it must be that every time there is an average group of people and on... 15 people one helps... at least there is one...
Lp, Mojca
Res se je za zamisliti, kam se vrti naš svet...
Tudi sama sem nekoč doživela šok, če temu smem tako reči...
Na poti s trolo sem ob vstopu starejše gospe, brez pomisleka vstala in ji odstopila sedež. prijela me je za roko in rekla :"Gospa hvala, vi sigurno niste iz Ljubljane."
Ganjena...sem ostala brez besed...in strmela v najtico,pred menoj, ki je "bulila" v tla in poslušala ipod tako nagals, da je še meni šumelo v ušesih...
res žalostno ob misli na prihodnost...
Pozdravček!