torek, 16. november 2010

ČB torek / B&W Tuesday


Mami, daj to ovčjo kožo stran. Ali imam v postelji še kaj, kar je narejeno iz živali?
Ne.
Dobro. Hvala, potem lahko zaspim.

Kdaj človek postane vegetarijanec? Se za to odločiš ali začutiš?
Ali otroku prikrivati, od kod pride hrana na njegov krožnik? 

Danes smo pogledali del filma Oceans. Ponarejenost, olepševanje in prikrivanje resnice sta Naravi neznanka. Tjulenj lovi ribe, orka lovi tjulnje, sipa ujame raka... gospodična G je to vse sprejela in čeprav so se ji živali smilile je nekako razumela, da morajo vse živali nekaj jesti in da niso vse živali rastlinojede. Ampak razumevanja je bilo konec, ko so se galebi spravili na pravkar izvaljene želvice. Konec. Jok. Nič ni pomagalo. 
"Pa tako so se trudile, da bi čimprej prišle do morja."
"Skoraj nič se jih ni rešilo."
"Nočem imeti ničesar, kar je narejeno iz živali."
"Ne bom več jedla mesa."
Potem smo počasi prišli do tega, da malo mesa bo še jedla, ampak bo pa jedla več zelenjave in sadja (tudi tisto, kar do sedaj ni). Obljubila pa sem ji, da želv ne bomo nikoli jedli.
Nadaljevanje filma bomo prihranili za kasnejši čas.



*

Take this sheep coat away, mum. Do I have anything else made of animals in my bed?
No.
That's good.

Why do some people became vegeterians?
Do you choose not to eat meat or you feel it?
Do you tell your kids the truth about food on their plates?

We were watching a part of movie Oceans. Nature is  genuine, open and is not hiding anything. A seal eats fish, orca eats seals... Girls were OK with that, untill ... seagulls were catching baby turtles. The end. Crying. 
"They were trying so hard to get to the sea."
"They eat them all."
"I don't want anything made of animals."
"I won't eat meat from now on."
One hour later, she said that she will eat a little meat and a lot of vegetables and fruit (pineapple as well and she don't like it). And I had to promise her, we will never ever eat turtles.
I guess will watch the rest of the movie some other time.




3 komentarji:

MarikaGabez pravi ...

Zanimivo vprašanje: Ali otroku prikrivati od kod pride hrana na njegov krožnik. Navkljub sto in eni izkušnji še sedaj nisem našla pravega odgovora.

veverca pravi ...

hmmm, zelo družbeno odgovorna tale tvoja mala.
mislim, da človek začuti, da je vegetarijanec. v svojem bistvu naj bi to vsi bili. vsi veliki grški misleci so bili vegiji. vsi veliki duhovni vodje so bili vegiji(ali vsaj večina njih). poznam družino s petimi otroki, vsi so vegiji, po svoji izbiri (so jim dali starši možnost izbire, brez negativnih vplivanj) in so vsi zelo zdravi... Jaz absolutno podpiram to, da se ve, kako kaj pride na krožnik! Meso oz. snovi, ki so v njem se da nadomestit na veliko načinov.
Sem se razpisala :) Ampak je tako, da sem tudi jaz v fazi preobrazbe v vegija (tašča pravi, da z mojim sam še kupus glodava) :) in se mi meso vedno bolj gabi.

Maja pravi ...

Težka tema, s katero se prej ali slej verjetno sreča vsak starš. Kaj odgovoriti triletniku, ki zadovoljno gloda piščančjo tačko in ob tem vpraša, če je piščančka kaj bolelo, ko jo je dal... Pravega odgovora še ne vem, mislim pa, da je spoštovanje otrokove volje korak v pravo smer.