1/52: Kar precej za prvo soboto

Sobote so mi všeč.

Zjutraj ni risank (no, vem da so, ampak se jih nismo navadili gledat) zato punci brez skrbi spita. Šolske naloge so narejene (in na tiste pozabljene, se spomni gospodična šele v nedeljo zvečer).

Sicer je potrebno malo (ahem, ko bi bilo le res) pospravit, ampak to nekako gre.

Dan mineva v ponavadi zelo dinamičnem ritmu, a brez skrbi, da se moramo vrniti domov pravočasno, da otroci naslednji dan ne bodo popolnoma odklopljeni, ko bo zazvonila budilka.

Torej, sobote so luštne.

 Zato se mi je že lani rodila ideja o sobotnem blogu. Še dobro, da sem si jo zapisala na decembrsko stran koledarja.

Prva sobota letošnjega leta je tukaj in  sobotkarije se lahko pričnejo.
Morda bo blog doživljal kakšne minimalne popravke naslednjih nekaj tednov, ampak takole na prvi uč, je to to.

* * *

 

Zjutraj sem bila sama z drobižki. Žiga je za nekaj uric skočil v naše novo gnezdo, ki začenja dobivati končno podobo. Hudo napeta zadeva, vam povem.

Po kosilu smo obiskali babico. Sedaj sta z dedom zopet skupaj.

Dan je bil čudovit. Sončen in topel.  Pravšnji za obisk živalskega vrta.

Iz živalskega vrta pa v otroški vrt, oziroma na dvojno praznovanje rojstnega dne.

Živahno, živahno.

Na poti domov pa trije zaspančki za zadnjih sedežih...