torek, 20. maj 2008

Ključavnica / The lock

Vsaka hiša ima svoje skrivnosti ter zgodbe. Misliti, da jih boš v enem tednu spoznal je sila naivno. Prav vsak dan moraš biti pripravljen na presenečenje in priporočljivo je, da imaš eno roko ves čas prosto. Tako je moj Ž že prvi dan, ko je prišel v hišo ujel radiator, ki je bil pritrjen le z enim ubogim vijakom. Morda bi se vam zdelo zabavno prebrati zgodbo o mačku, ki je le z mize. To bi človek še nekako prenesel, a lonček s hrano toliko časa poriva po mizi, dokler ne pade na tla. Vsakič se ustrašim. Potem je tukaj še nagnjeni hladilnik, ki oddaja prav posebne zvoke in dišave vtaknjene v vse vtičnice v hiši. Danes pa je hiša ugotovila, da se že dovolj poznamo in da ji ne bomo zamerili manjše potegavščine. Odpravili smo se na sprehod in smo za seboj skrbno zaklenili vrata. A pri majhnih otrocih se kaj rado zgodi, da je potrebno iti še nekaj iskat nazaj. In takrat se je zgodilo. Ključavnica se je kar vrtela. Okoli in okoli v levo in v desno. Gladko kot po maslu (meni se sicer vedno zatika). Kaj sedaj. Ž se odloči zlesti skozi okno... ki seveda gleda na cesto... in po cesti se vozijo avtomobili... z vozniki.... z mobiteli... Saj si predstavljate najino dilemo. Sumničavi policaji niso ravno v vrhu seznama ljudi, a katerimi rada kramljava. Vseeno se Ž odloči. Noter je potrebno priti. Morda je kakšna čisto brezvezna finta. In res je bila. Na notranji strani je bil v ključavnici rezervni ključ. Dali smo ga dali ven in ključavnica je zopet prešla v svoje običajno zatikajoče se stanje... in hiša... zadovoljno se je hahljala, ko smo se končno odpravili na sprehod.


Every house has its secrets. Thinking about knowing them all in a week is naive. You must be ready for a surprise at every moment and it is good to have one hand free just in case... to catch a falling radiator for instance. Our house has her special way of making our life interesting. Today she decided, that we knew eachother well enough so there would be no hard feelings. We wanted to go for a walk so we carefully locked the front door behind us. But with small kids... you know... of course we forgot something. When my housband (Ž) tried to unlock the door, the lock didn't respond. Like there was no mechanism in it. The key was turning around. Yikes, now what. Ž wanted to go in through the livingroom window... but it faces the street... with the rush hour there were many passing cars, pedestrians, etc. Well, a suspicious policeman is not on the top of the list of people I like to chat with. But it had to be done. He managed to get in and problem was solved with a simple manoeuvre - he took the reserve key out of the lock. I swear, i could hear the house giggling...

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Izgleda zelo nevarno.
lp mami