sreda, 18. marec 2009

Zelo žalostna zgodba

Povedala vam bom zelo žalostno in resnično zgodbo o malem medvedku.

Medvedek Saj je živel pod velikim borovcem. Jutranjo budnico so mu pele ptice, uspavanko veter. Bil je zelo srečen medvedek. Živali so rade prihajale k njemu na klepet in medene piškotke.
Nekega dne, pa ga zjutraj ni zbudilo ptičje petje. Pred borovcem je rohnel velik bager, okoli njega so hodili možje z žagami in vpili. Medvedek se je skril v najbolj globok kot svojega brloga in si s tačkama pokril obraz. Čakal je. Tla so se tresla in tresel se je tudi medvedek. Od strahu in žalosti.
Čez nekaj ur je hrumenje potihnilo. Medvedek je odprl najprej eno oko, nato drugo. Skobacal se je na tačke in se odpravil proti izhodu. Zrak je bil težak. Vonj po smoli in lesu se je mešal z dimom izpušnih cevi.
Pokukal je na dan. Prah, dim in žalost so mu orosili oči. Solze so mu tekle po gobčku. Sedel je na tla ob žalosten ostanek njegovega velikega lesenega prijatelja. Tiho se je poslavljal, saj je vedel, da tukaj ne more ostati.Ko je odhajal se ni oziral. Svoj dom si je želel zapomniti takšnega, kot je bil nekoč. Takšnega, kot ga je imel rad.

1 komentar:

ODMEVI SRCA pravi ...

... božam medvedka in mu šepečem v uho, da je človeška norost zares brezmejna in da "največjo jamo koplje" sebi ... VSE DOBRO mali rjavi prijatelj kjerkoli že si ...